|
Želite prejemati po elektronski pošti obvestila PD Viharnik? Vpišite svoj e-naslov:
ZGODOVINA DRUŠTVAZGODOVINA VIHARNIKARojstni dan Viharnika je 11.december 1974, ko so se naši predniki zbrali na ustanovnem zboru v stekleni dvorani takratnega Izvršnega sveta Slovenije. Ustanoviteljem ni bilo lahko: treba je bilo povezati planince iz delovnih skupnosti štirinajstih republiških organov. Pa papirnata vojna z društvenimi pravili, pa vpis v register, pa obveščanje. Vsi upehani so ugotovili: najtežje je preplezati gore papirja. Delovni predsednik je bil Tone Strojin, za prvega predsednika društva pa je bil izvoljen Jernej Mlakar. Danes ju žal ni več med nami. Kar takoj so rodili tudi društveno glasilo Informator, ki smo ga pozneje preimenovali v Viharnik. Novopečeni člani društva so se navdušeno pričeli udeleževati razpisanih izletov; nič zato, če se še niso poznali med seboj , imeli so skupni imenovalec: ljubezen do gora. Prav kmalu so sprejeli tudi dogovor, da sprejemajo v društvo tudi "zunanje". Zanimiv je bil sklep: dokler se bolje in poimensko ne spoznajo, bodo vse ženske klicali Berta in vse moške Bertelj. Berte in Bertlji so kar takoj začeli v velikem stilu: razlezli so se po najlepših vršacih Evrope in z alpinistom Sandijem Čičerovim polnili prve strani poročil o osvojenih smereh. Turnih smukov je bilo celo več, kot v poznejših desetletjih. Marko Jurečič se je udeležil himalajske odprave na Trisul in se vrnil s takimi diapozitivi, da smo sklenili: tu se bomo "namalali" tudi mi ( in smo se). Izlete je poleg Marka najpogosteje vodil Likarjev Rudi in na njegovih izletih smo se vedno držali za trebuhe od smeha. V petletki 1980- 85 smo vsako poletje organizirali tabor v gorstvih ene od južnih republik. To so bila krasna doživetja . Hodili smo po brezpotjih, pastirji pa se niso mogli dovolj načuditi, "zašto se penjamo, kad nam nitko ne plati". O nas je pisal celo bosanski časopis, ker smo rešili čredo ovac Kmetijske zadruge Gacko. V tem obdobju je društvu predsedoval Edo Gaspari, ki je bil ves iskriv in domisel predsednik, le da nas je ob številnih priložnostih neusmiljeno priganjal k petju in nam avtokratsko določal, kaj naj pojemo. Franci Brojan je pričel z vodenjem spominskih pohodov, kot vodnik pa se je vse bolj uveljavljal priljubljeni Peter Jecelj. Za dobro voljo na izletih je skrbela Marinka, glasbeno spremljavo pa je dodal Beretičev Marjan. Najbolj obiskani so bili izleti z izjemnim znanjem oboroženega Marka Selana (ki je bil tudi predsednik). Popeljal nas je v najmanj znane kotičke domovine in tujine, tako imenovane "cukrčke". To so bila leta, ko smo se od sile dobro zabavali, ena domislica je bila boljša od druge. Poleg raznih miss izletov smo izbrali celo mistra najlepših nog. Po končanih turah kar nismo znali iti domov. Društvo je bilo že dodobra utečeno, pa smo se podali iz Evrope. Mahnili smo jo v Himalajo in nato še v Ande. Pa tudi doma smo se dobro odrezali. Oskrbovali smo pot Kanonir- Bašeljsko sedlo- Kozji vrh in Javornik. Tekavčeva Ruža je uspela izpeljati prelepo Jurčičevo pot, ki je takoj postala priljubljena med pohodniki. Obe poti smo v zadnjem času predali v roke lokalne PD oz. PZS. Razlog je bil predvsem v pomanjkanju markacistov, tako da tudi markacijske sekcije nimamo več. Prehodili smo E6, Grosupeljsko in Domžalsko pot. Izšolali smo kopico planinskih vodnikov. In tako smo priviharili v samostojno Slovenijo, pa tudi v prejšnji nam ni bilo -kar se hribolazenja tiče- prav nič hudega. Naše viharnice so se podale v strašno nevarne kraje- bile so na Kilimandžaru, potepale so se po puščavah in savanah Namibije in obiskale daljno Malezijo. Viharniki so reševali svojo moško čast po Novi Zelandiji, na Kreti in v Paklenici. Pot nas je zanesla na Škotsko, kjer smo doživeli pravi šok, saj tako suhega poletja domačini niso pomnili že 200 let - destilerije whiskija so obstale, ker ni bilo vode. Pa dekleta so ostala brez odgovora, kaj nosijo (ali pa ne) Škotje pod svojim kiltom. Skočili smo na evropske tritisočake in štiritisočake, nakar smo se spopadli z dolomitskimi feratami. Tu sta nastopala zakonca Mlač, Nada in Bine. Bine je poznal stene v Dolomitih kot svojo dnevno sobo, Nada je pa skrbela za logistiko. Mularija je zrasla in MOPED ( mladinski odsek planinskega društva) se je odpeljal neznano kam. Za starejše člane smo ustanovili sekcijo BRKO , ki se je sestajala ob sredah in je imela na programu le lažje izlete. S staranjem duštva smo take izlete vključili kar v naš letni program (in tako pridobili kar nekaj novih članov), tako da BRKA ne potrebujemo več. Nekaj odide - nekaj pride. Naša Helena se je izšolala za varuhinjo gorske narave in ustanovili smo Odsek za varstvo gorske narave, ki k svoji dejavnosti pritegne veliko članov . Vidite, tako smo priplezali v peto desetletje našega obstoja. Pridružite se nam in skupaj ustvarjajmo novo zgodovino PD Viharnik Ljubljana. Himna PD ViharnikJaz pa ti rom, pom, pom, Jaz pa ti rom, pom, pom, |