Planinsko društvo Viharnik: 50 let vztrajnosti in ljubezni do gora

Planinsko društvo Viharnik je ena izmed tistih organizacij, ki že pet desetletij združuje posameznike, ki čutijo neizmerno ljubezen do narave in gora. Njegova zgodovina sega v leto 1974 in je polna vzponov, izzivov in pomembnih dosežkov. Društvo se ob svoji petdesetletnici z veseljem ozira nazaj, hkrati pa usmerja pogled v prihodnost, saj si želi nadaljevati bogato tradicijo, ki so jo ustvarili njegovi ustanovitelji in člani.

Začetki in ustanovitev društva

Društvo je bilo ustanovljeno 11. decembra 1974 v stekleni dvorani Izvršnega sveta Republike Slovenije. Pobudo za ustanovitev je dal dr. Tone Strojin, ki je vodil ustanovni občni zbor in postal delovni predsednik društva. Že na začetku se je pokazalo, da bo društvo nekaj posebnega. Ustanoviteljem ni bilo lahko, saj je bilo treba povezati planince iz delovnih skupnosti štirinajstih republiških organov, kar je zahtevalo veliko organizacijskih in administrativnih prizadevanj. Vendar pa so ustanovni člani vztrajali, saj jih je združevala ljubezen do gora.

Prvi predsednik Jernej Mlakar je imel vizijo, kako organizirati in voditi društvo, ki bi vsem članom omogočalo, da skupaj odkrivajo lepote narave. S preostalimi ustanovnimi člani so hitro začeli organizirati izlete, ki so postali redna in priljubljena dejavnost. Novopečenih članov ni ustavilo prav nič, četudi se med seboj še niso poznali, saj so jih zbliževali skupni interesi in vrednote.

Razcvet društvenih dejavnosti

Planinsko društvo Viharnik je že v prvih letih doživelo pravi razcvet. Prvo društveno glasilo, imenovano Informator, je začelo izhajati kmalu po ustanovitvi in je sčasoma postalo pomembno sredstvo za obveščanje članov. Izhajalo je redno in je prispevalo k večji povezanosti med člani ter omogočilo, da so bile pomembne informacije hitro dostopne vsem. Prve organizirane ture in izleti so bili izjemno dobro obiskani. Planinci so se povzpeli na najlepše vrhove Evrope, sodelovali na turnem smučanju in raziskovali neznane kotičke narave. Udeležba v visokogorskih podvigih je društvu dala poseben pečat, saj so se člani vselej vračali s polnimi nahrbtniki zgodb in vtisov.

Pomembne osebnosti društva

V petih desetletjih so k uspehom PD Viharnik prispevali številni posamezniki. Med najpomembnejšimi so bili predsedniki in predsednice, ki so ga s svojo predanostjo in strastjo uspešno vodili skozi različna obdobja. Predsedniki, predsednice in aktivni člani so vedno znova našli rešitve za težave, s katerimi se je društvo soočalo. Kljub omejenim finančnim sredstvom je bilo predvsem zaradi zagnanosti in nesebičnega dela najbolj predanih med njimi vseskozi uspešno. Prav ta entuziazem je bil ključ do njegovega neprekinjenega delovanja v minulih petih desetletjih. Če posežemo daleč v zgodovino društva, ima posebno mesto Edo Gaspari, ki je bil predsednik med letoma 1980 in 1985. Njegov pristop k vodenju je bil poln humorja in navdušenja, saj je na izletih vedno spodbujal petje in dobro voljo. Franci Brojan je zaslužen za vzpostavitev spominskih pohodov, ki so postali tradicionalni. Peter Jecelj se je uveljavil kot izjemno priljubljen vodnik, ki je s svojo predanostjo in znanjem obogatil vsako turo. Vodnik Marjan Prinčič je udeleženke in udeležence izletov prav tako navduševal z izvrstnim poznavanjem krajev, popeljal jih je tudi v slovenske zamejske kraje v Italiji in Avstriji. Preveč bi bilo, če bi našteli prav vse vodnike in vodnice, ki so s svojo zagnanostjo ustvarjali in še ustvarjajo nepozabne trenutke več generacijam viharnic in viharnikov. Ne smemo pa pozabiti tudi vseh tistih predanih posameznikov, ki so pomembno prispevali k delovanju Viharnika s svojo dejavnostjo v različnih organih društva.

Izleti in odkrivanje novih poti

Poleg številnih izletov po Sloveniji in sosednjih državah so se viharniki podali tudi na raziskovanje daljnih krajev. Vsak izlet je bil posebna priložnost za odkrivanje novih krajev in kultur, hkrati pa so se člani med seboj še bolj povezali in okrepili prijateljske vezi. Od vsega začetka pa so bili značilnost društva vsakotedenski pohodi in ti so se ohranili vse do danes. V kasnejših letih delovanja je PD Viharnik oblikovalo posebno sekcijo BRKO – BREZ KONDICIJE, ki je bila namenjena starejšim članom in lažjim izletom. Ta prilagoditev je omogočila, da so izleti ostali dostopni vsem, ne glede na njihovo telesno pripravljenost, kar je prispevalo k pridobivanju novih članov, vendar je sekcija sčasoma prenehala delovati. Najmlajši so se izletom pridružili leta 1998, zadnje izlete zanje pa so pripravili leta 2004. Med letoma 2004 in 2006 so uvedli sredine izlete, ki so potekali brez društvenega vodnika in na lastno odgovornost udeležencev. Sprva so bili zelo priljubljeni, vendar so jih sčasoma prenehali organizirati. Leta 1988 so se društvu kot samostojna skupina pridružili planinci iz Tacna, kar je obogatilo članstvo. Tacenska sekcija je še danes zelo dejavna in organizira tudi večdnevne planinske tabore. Markacisti iz PD Viharnik so dolga leta skrbeli za tri planinske poti, vendar so leta 2023 prenehali vzdrževati še zadnjo od njih, saj ni bilo ustreznega podmladka, ki bi prevzel to odgovornost. Vzdrževanje planinskih poti zahteva veliko časa, energije in predanosti; zaradi pomanjkanja novih članov oziroma markacistov nastajajo težave pri ohranjanju teh poti v dobrem stanju.

Velik dosežek članov PD Viharnik je bila ustanovitev in predaja Jurčičeve poti v uporabo – poti po deželi Desetega brata. Pot povezuje Višnjo Goro z Muljavo, rojstno vasjo Josipa Jurčiča. Označena je s kažipoti, pohod pa poteka vsako prvo soboto v marcu – pisatelj se je namreč rodil 4. marca. Pohodniki so se nanjo prvič podali leta 1994, danes pa je to eden od najbolj množičnih pohodov pri nas.

Zavedanje o pomenu varovanja narave je bilo v delovanju PD Viharnik vselej prisotno. Poseben pečat je temu področju dala Helena Tepina, ki se je izšolala za varuhinjo gorske narave in ustanovila Odsek za varstvo gorske narave, katerega dejavnosti so pritegnile številne člane, ki so sodelovali na naravovarstvenih izletih in prispevali k ohranjanju lepot gorskega sveta.

Mladinski odsek je bil ustanovljen zato, da bi pomladili planinske vrste in v planinske dejavnosti vključili mlajše generacije. Vrsto let je bil zelo dejaven, saj je mladim omogočal stik z naravo, pohodništvo in druge planinske dejavnosti. Vendar pa je leta 2011 zaradi razhajanj v pogledih na delo z mladimi planinci žal prenehal delovati.

V obdobju med letoma 2006 in 2014 je bilo uvedeno pridruženo članstvo, kar je povečalo število rednih udeležencev izletov in omogočilo širšo vključenost ljudi v planinske dejavnosti.

Družbena povezanost in novi izzivi

Planinsko društvo Viharnik je skozi leta uspešno ohranjalo duh povezanosti in prijateljstva. Čeprav se je število članov z leti nekoliko zmanjšalo, zlasti zaradi sprememb v načinu preživljanja prostega časa, se še vedno uspešno prilagaja novim razmeram. Po pandemiji koronavirusa je znova zaznati porast članstva, dobro obiskani so zlasti lažji izleti, kar po eni strani kaže, da se članstvo stara, po drugi pa priča o vztrajnosti in neomajni ljubezni do gora ne glede na življenjsko obdobje.

Vodstvo PD Viharnik

PD Viharnik je do leta 2024 vodilo šestnajst predsednikov, nazadnje Grega Rihar, ki je bil na čelu društva kar deset let. V letu 2024, ko Viharnik praznuje petdesetletnico, pa je vodenje prevzel Martin Leskovar, ki s svojo ekipo že snuje nove izzive in podvige. Društvo bo v prihodnjih letih nedvomno nadaljevalo tradicijo, obenem pa se bo prilagajalo novim časom in potrebam svojih članov.

Petdeset let ljubezni do gora

Petdesetletnica PD Viharnik ni le priložnost za pogled nazaj, ampak tudi za razmislek o prihodnosti. Društvo je skozi desetletja dokazalo, da je zvesto svojim vrednotam – spoštovanju narave, vztrajnosti in povezovanju ljudi. Njegovi člani so prehodili nešteto poti, osvojili številne vrhove in stkali globoke prijateljske vezi.

Kot pravi himna PD Viharnik: »Jaz pa ti v hribe pojdemo« – ta duh bo društvo zagotovo ohranilo še vrsto let in z njim pisalo nova poglavja v zgodovini slovenskega planinstva.

V HRIBIH JE LEPO

V sedemnajstih letih, odkar sem planinski vodnik, se je nabralo kar nekaj dogodivščin, prijetnih in tudi manj prijetnih. Lepi trenutki so, ko je tura uspešno zaključena, vsi udeleženci so veseli, ker so dosegli zastavljeni cilj, skupaj smo preživeli lep dan, domov pa se vrnili zdravi in celi.

Pred leti smo se odpravili na turo v Posavsko hribovje. S skupino smo se sproščeno vzpenjali proti vrhu. Ko smo po markirani poti prišli iz gozda na pašnik, je kmet, lastnik zemljišča, postavljal čez pot stebričke in napenjal žice za električnega pastirja. Vprašal sem ga, kaj počne, in nameravali smo nadaljevati pot. Gospod se je razhudil, da tu čez pač ne dovoli več prehoda, ker pohodniki mečejo odpadke med živino na paši. Zaradi tega ima težave, saj živali hudo obolevajo. Usmeril nas je, da cilj lahko dosežemo po cesti, kar bi nam pot podaljšalo za 3 km. Prijazno sem mu namignil, da je hoja po cesti, ki poteka pretežno po soncu, za starejše pohodnice malce neprijetna in da to ne bi bilo v redu. Beseda je dala besedo, bil sem prijazen in razumevajoč in omenil, da imam znanca v komisiji za urejanje poti in da bodo poskusili najti rešitev zanj in speljati pot mimo njegovega pašnika. Gospodu je bila moja ideja všeč in postal je prijaznejši, povabil nas je na kavico in žganico k sebi domov. Gospodinja je na mizo nanosila vse vrste dobrot, naklepetali smo se in se slikali za spomin in se razšli kot prijatelji. Pokazal mi je, kje se izključi pastirja, in me prosil, naj ga ponovno priključimo, ko se bomo vračali. Tako se je vse lepo končalo. Prvič v vseh letih vodenja se je zgodilo, da mi je nekdo pred nosom zaprl prehod na uradno markirani poti. Torej, lepa beseda lepo mesto najde povsod, na pohodih in na splošno v vsakdanjem življenju.

Nekoč sem srečal v hribih tudi hudomušnega posebneža, ki mi je polepšal dan. S prijateljem sva se vzpenjala proti zavetišču pod Špičkom pod Jalovcem. Na strmi poti sredi skal je stala originalna tabla »avtobusna postaja«. Kar gledala sva in se smejala. Pri zavetišču je bilo ob steno prislonjeno poni kolo in na njem velik cekar. Pride možakar ven, pa ga vprašam, kaj bo s kolesom sredi skalovja. Pa mi odvrne: »Veš, za vogalom je Mercator, pa grem po nakupih!« Glede avtobusne postaje pa, da avtobus pride samo ob praznikih. Na mizi pred kočo je stala ogromna budilka. Povprašal sem ga, čemu služi. Pa mi odvrne: »Ja, navijem jo, da zvoni ob dveh zjutraj, da pride gams pogledat, koliko je ura, jaz ga pa zgrabim!« Hecen možakar je povedal, da je pred leti, ko ga je zadela strela in je preživel, doživel razsvetljenje. Takrat je bila v koči istočasno tudi skupina novinarjev iz Beograda, ki so delali reportažo o slovenskih gorah. Zjutraj jih je oskrbnik postrojil v kolono pred kočo, od nekje privlekel pravo kapo in tablico postajnega načelnika, zapiskal na piščalko in zavpil: »Brzovlak za Beograd kreće!« In so šli. Še danes se smejim, ko se spominjam tega.

Ja, marsikaj doživiš, če pohajaš po hribih odprtega srca, zato pa je v hribih lepo.

Štefan Rojina

PD Viharnik 2014 – 2024

Društvo je delovalo v skladu s svojim osnovnim poslanstvom – izvajanjem izletov za svoje člane. Smo se pa v tem času srečali tudi z nekaj izzivi. Največji izziv je bila epidemija Covid19. Kar dvakrat smo morali prekiniti izvajanje izletov. Prva krajša prekinitev je bila spomladi 2020, potem pa smo žal morali še enkrat prekiniti izvajanje izletov, in sicer od jeseni 2020 do konca pomladi 2021. Epidemija se je poznala tudi pri članstvu, ki je v tistem obdobju nekoliko upadlo. Prinesla pa nam je nove poti k digitalizaciji, tako da smo občni zbor leta 2021 izvedli preko Zooma. Takrat smo bili veseli, da nam je uspelo, vendar to ni isto kot običajni občni zbor.

Število članstva je bilo, če izvzamemo leto korone 2021, vedno med 150 in 175, povprečna starost pa okrog 60 let. Tako med članstvom kot na izletih so prevladovale ženske.

Ključna dejavnost je bila izvajanje izletov. V tem času so izlete vodili ali organizirali: Štefan Rojina, Borut Vukovič, Anica Žmavc, Matjaž Vrhunc, Maja Kajzer, Gregor Rihar, Boris Jesenšek, Vojko Dobrila, Darja Pintarič, Marija Kastelic, Helena Tepina, Breda Jančar, Slavica Dudanova, Jože Poje in Primož Kalin. Tudi upravni odbor se je ves čas ukvarjal s tem, da smo imeli zadovoljivo število vodnikov. Vključenih je bilo tudi nekaj večdnevnih tur, kot npr. Sauleck, Krnska jezera, Sedmera triglavska jezera, Vogel-Komna, Planina Razor, trikrat pa smo bili tudi na Velebitu. Ko se nam je pridružila nova vodnica Anica, smo začeli sodelovanje z OŠ Zadobrova. Izvedeno je bilo več izletov za učence. Pogosto so se izletom pridružili tudi starši. Žal pa je sodelovanje s šolo po nekaj letih zamrlo.

Večji del tega obdobja smo se ukvarjali tudi z naslovom društva, pa nismo našli nobene pametne rešitve, tako da je ostal naslov ves čas Gregorčičeva 20. S tem je povezana tudi anekdota, ko me je klicala neka gospa zaradi nekega razpisa, ker je bil tam napisan uradni naslov. Gospa je mislila, da smo se zmotili. Ko sem ji potrdil, da je to res naš naslov, je mislila, da se norčujem. Na koncu je le sprejela, da je to res naš uradni naslov. Gregorčičeva 20 je namreč naslov Vlade Republike Slovenije, ki pa ga že dolgo uporablja tudi društvo.

V tem obdobju se je tudi spremenil dolgoletni način plačevanja članarine na recepciji Državnega zbora. Marij Geč, ki je tam za nas pobiral članarino, se je upokojil, tako da smo za pobiranje članarine določili nekatere člane upravnega odbora. Pa tudi na PZS so se modernizirali in uvedli nove načine plačila, kar nam je prav tako nekoliko olajšalo delo.

Žal smo imeli težave tudi z glasilom Viharnik. Vedno več objav je samo na spletu in manj je tiskanih gradiv. Zato smo tudi sami prešli na tak način, da so tiskani izvod dobivali le tisti, ki so ga naročili. Še večja težava pa je bilo vedno večje pomanjkanje člankov z izletov, tako da smo morali zmanjšati obseg in število izdaj glasila. Potem pa je prišla še epidemija, člankov še vedno ni bilo, in morali smo začasno prekiniti izdajanje glasila Viharnik. Upam, da se glasilo še kdaj vrne v kakršni koli obliki.

Tudi markacijsko sekcijo smo morali ukiniti. Zakon o planinskih poteh določa pogoje, da je društvo lahko skrbnik poti. Teh pogojev nismo več izpolnjevali, žal pa je nato umrl še naš edini markacist, tako da smo morali z markacijsko sekcijo zaključiti, pot, za katero smo skrbeli, pa predati v oskrbo drugemu društvu.

Žal je v tem obdobju umrlo več pomembnih članov. Zapustili so nas bivši predsedniki Tone Strojin, Marjan Potisek in Anica Popovič. Tone Strojin je bil že med ustanovitelji društva. Umrla sta tudi dolgoletni vodnik Boris Jesenšek in markacist Marjan Kurent.

Na koncu pa naj se še zahvalim vsem, ki so kakor koli prispevali k delu društva v tem desetletju: vodnikom in organizatorjem izletov, članom UO in NO, vsem, ki so pomagali pri delu društva in seveda članstvu, brez katerega ne bi bilo ne izletov in ne društva.

Gregor Rihar

MAJICE OB 50 LETNICI PD VIHARNIK

Ob 50 letnici PD lahko naročite tehnične/dryfit majice. Majice si lahko ogledate na spodnjih slikah. Cena majice je 27€. Cena je taka, ker je tisk spredaj in zadaj ter na rokavih.Majice si lahko ogledate na sobotnih izletih pri vodnikih.

Majico lahko naročite pri predsedniku Martinu Leskovarju, telefon: 031 500 405, email info@pd-viharnik.si ali midsljubljana@gmail.com.
Plačilo bo možno na TRR in sicer DE64 1001 1001 2624 1037 72, BIC NTSBDEB1XXX, Martin Leskovar, Cesta v Mestni log 40b, 1000 LJ.